Februarja leta 1952, ko je zapadlo največ snega, sem še ležala v zibki ob zakurjeni peči , se pa za kakšnih osem let po tistem spomnim podobnih težav z zapadlim snegom Snežiti ni in ni prenehalo cel dan, celo noč , zjutraj že nismo več videli skozi okna. Z odmetanim snegom pred vhodom ga je bilo že do žlebov. Oče je zaskrbljen pogledoval na streho in premišljeval, kako bi odstranil sneg, saj bi lahko streha popustila pod težo. S sosedom sta ga res začela »rezati« z dolgimi latami. Tudi brat je hotel pomagati, vendar je mulčka zdrs snega kmalu zasul. Hitro se je sam skopal izpod njega. Ko se je sneženje nekoliko umirilo, smo začeli pripravljati pot za sankanje in ostale igre na snegu. Tudi pod dolinskim mostom smo »štanfali«, so se pa starejši, ki so že imeli smuči, opogumili in spustiti po skakalnici.
V šolo in k verouku smo hodili peš, prav nič nejevoljni, tudi v »cel« sneg, saj smo šli od doma še v temi. Še danes hranim podobico svetega misijona od 28. 1. do 4. 2. 1962, ki ga nisem nikoli zamudila kljub zelo nizkim temperaturam. Pogreli smo se v šoli, doma pa tudi na zakurjeni peči .
Nam jo je pa zima zagodla ob pogrebu starega očeta, tudi februarja leta 1962. Precej visoko v hribu v vasi Trnjava so krsto pogrebci nosili, saj prevoz ni bil možen zaradi poledice. Kakšna muka je bila priti v dolino, za otroke pa zanimivost pri opazovanju, komu bo prej zdrsnilo! Prva je bila naša najstarejša teta, ki se je zapeljala kar po zadnji plati mimo krste.
BABJE POLETJE
Poznate tisti vic, ko sta se srečala poletje in zima in je rekla slednja prvemu: »Kaj, ko bi midva nekoliko podaljšala »rok trajanja« in skupaj pristrigla peruti tej megleni in vlažni neprijetni jeseni?« Rečeno–storjeno. Če ne verjamete, preberite, kaj se je zgodilo s protijesensko zaroto. Prav lepo nam je godilo dolgo babje poletje 2011, ki ni opletalo le z repom, temveč tudi z jezikom in še s čim. Predvsem s toploto: v Ljubljani 8 vročih dni, dnevna temperatura 30 stopinj C, 17 dni pa 25 stopinj C. Visokogorska Kredarica: pol meseca je temperatura presegala 10 stopinj. Takrat smo rekli: »September – to remember.« Seveda se nam je po teh temperaturah, toplejših od dolgoletnega povprečja, še dolgo kolcalo, saj pomeni, da smo imeli opraviti z izjemnim odstopanjem. Po teh značilnostih sodeč bi lahko prvi mesec meteorološke jeseni mirno uvrstili k meteorološkemu poletju kot dodatni, četrti mesec. Svoje je naredila tudi suša, čeprav je bila večina sadja in poljščin že pod streho. Vse bolj se pozna tista suša, ki je ne vidimo, saj se skriva pod zemljo v prodnatih vodonosnikih.
VREME – POLITIKA (DOLENJSKE NOVICE, 15. 12. 1894)
Kako je vreme uravnal
Neka kmečka občina je v starih časih volila župana; niso se mogli poenotiti, kdo bi bil vreden te časti. Ker drug drugemu niso privoščili županskega stola, se je bilo enostavno nekemu nižjemu uradniku, ki je posloval v okolici, polastiti županstva. Da bi šlo bolj gotovo, je razširjal med volivci vero, da je prišel s svojim učenjem tako daleč, da zna narediti vreme, kakršno koli bodo hoteli. Vreme je pa za kmeta vendar prva reč.
S pogojem, da obljubo tudi izpolni, je bil izvoljen.
Prišel je dan, ko bi moral prvič pokazati svoje znanje. Postavil se je konec zidu pri mostu, svetovalci pa okoli njega. »Torej, ljubi moji,« pravi ponosno in gleda okrog sebe, »kakšno vreme naj bode?«
»Dež naj lije, kakor ob vesoljnem potopu!« hoče gospod učitelj, star, a pošten mož v suknji po modi prejšnjega stoletja. Mislil si je, da vendar odnese šolo, ki se že podira, če pride povodenj.
»Neumnost!« zakriči mož, ki je prej tudi že županoval. »Vroče naj bode, vroče, da bode zemlja pokala!« Nato udari s svojo mogočno palico ob tla, nesrečno pa zadene nogo svojega soseda, ki divje plane nadenj, ker ga že dolgo ni mogel trpeti.
Brodnik zahteva močan veter severa, ker mora voziti proti vodi.
Posestnik preklinja, češ:«Mirno naj bode, ker moram deteljo sejati!«
Kolikor glav, toliko misli. Vse vpije, kriči, se bije. Izvoljeni pa gre mirno domov. Pokosi in leže po kosilu ter zaspi. Toda zbudijo ga, naj gre mirit občane, ki se grozno tepejo. »Blagor njim ,ki imajo moč,« si misli, hiti in s policijo razžene razgrajače, naslednji dan pa naznani, da bo izpolnil svojo obljubo, ko se prepirljivci dogovorijo ter pisno naznanijo, kakšno vreme želijo.
Če še ni umrl ali če ga ni kakšen drug vzrok pahnil z županskega stola, županuje še dandanes, ker se o vremenu seveda še niso poenotili.
Napovedovalci vremena – vreme ima svoje vzroke in meje
»Vsi pojte rakom žvižgat, vremena vsi preroki,« je pel naš pesnik in se norčeval iz tistih, ki hočejo napovedovati vreme. Da so vremenski preroki med ljudstvom na slabem glasu, so krivi največ le koledarji in pratike, ki širokoustno napovedujejo, česar noben človek natančno ne ve. Smo pa prepričani, da živali lahko napovejo vreme, ker naravne spremembe lahko začutijo. Med najboljše živalske preroke prištevamo nekatere pajke in rego - zeleno žabico. Na primer: Veliko pajkov dela nove mreže - lepo vreme; slabo vreme - pri delu jih je prav malo ali nobenega.
Pesmi o vremenu
*
Ljudska
Snoč pa dav je slanca pala na zelene travnike,
vso je travco pomorila, vse te žlahtne rožice.
*
Otroška iz Zagorice
Vejtr sem vejtr , hitru letim,
cejste pomejtam, strašno bučim.
Glave, klobuke mejčem po tleh,
pišem pa tudi kukr star mejh.
Zapirajte okna, vrata in hram,
da ne prpišem notri tud k vam.
*
Bele snežinke, zvezdice bele
padajo , padajo tiho z neba,
beli metuljčki, bele snežinke
iščejo, iščejo pot do srca.
*
Dežek pada tip tip tip,
zmoči polje, zmoči hrib.
Toča vsuje se z neba,
trop trop trop trupa ropota.
Lirelaj, sončni ga sijaj boža aj aj aj.
VODA JE ZALILA VAS (Rado Radešček-Slovenske legende)
Komaj kaj več kot dve uri hoda od Trbiža, slovenskega mesteca, ki je danes onstran meje v Italiji, si je v Kanalski dolini našlo svoj prostor manjše Rabeljsko jezero. Čeprav lahko domnevamo, da je bila nekdaj okolica jezera v skoraj nepristopni gorski divjini, še danes lahko to naravno lepoto podoživljamo skorajda v izvirni lepoti. O tem čudovitem biseru narave so se vse do danes ohranile stare pripovedi, ki še žive v domišljiji preprostih domačinov. Eno izmed njih je v pesmi z naslovom Rabeljsko jezero mojstrsko ohranil »goriški slavček«, pesnik Simon Gregorčič. Po njegovi pesnitvi je zapis pripovedi leta 1930 podal Jakob Kelemina:
Kjer se sedaj razprostira Rabeljsko jezero, je bila nekoč lepa gorska kotanja z lepimi polji in travniki, sredi njih pa vas. Kakor je že v navadi, izgubijo ljudje, ki se jim dobro godi, usmiljenje do bližnjega. Tako je nekega večera prišla v vas tuja žena z dečkom v naročju. Mračilo se je in šla je od hiše do hiše po pomoč in povsod so se pred njo zapirala vrata. Obhodila je vso vas in nazadnje, ko se je lačna in prezebla hotela uleči pod milim nebom, je zagledala kočo na samem in se napotila k njej. Hišne duri so se odprle in sivolasi starček ji je ponudil hrano in prenočišče.
Ponoči je nastane strahovit vihar; med gromom se je ulila nad dolino divja ploha, ki ni ponehala do belega jutra.
Ko se je zarana starček zdramil, ni nikjer videl popotnice, a tudi vasi ni bilo več videti. Krog in krog njegove koče se je razširjala vodna gladina. Še danes stoji na majhnem otočku koča, kjer je bival starček; vse drugo je Bog za kazen pokončal, prizanesel je le koči usmiljenega deda.
Domnevajo, da legenda sega daleč nazaj v predkrščansko obdobje. Nekdaj je morala v izročilu obstajati gorska vila, čarovnica ali kakšno drugo nadnaravno bitje, ki je prevzelo krščansko preobleko in se spremenilo v podobo Matere Božje.
Žal ne morejo dognati,koliko je pripoved o nastanku Rabeljskega jezera stara.
Simon Gregorčič je po omenjeni pripovedi spesnil pesnitev Rabeljsko jezero. Poezije je izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu 1908. leta.
Tatjana Turšič
Januar 2018
Ni komentarjev:
Objavite komentar