Marina Musec
Sv. Lovrenc, 10. avgust, arhidiakon, mučenec
»Kakšno se na Lovrenca naredi, tako ves mesec drži.«
Skorajda vsak pomembnejši svetnik je bil v ljudskem izročilu povezan z vremenskimi pojavi, saj so se nekoč ljudje pri svojem ravnanju, predvsem pri kmečkih opravilih, precej pogosto zanašali na napovedi, ki so jih »določali« posamezni svetniki. Tudi zato se je v stoletjih osnovalo nešteto pregovorov, ki so jim ljudje zaupali. Vsak letni čas je imel svoje vremenske patrone, tako tudi poletje in uvod v jesen, kamor umeščamo sv. Lovrenca. Pred navedbo nekaterih izrekov in informacij, ki so vezani na svetnika (tudi v lokalnem okolju), želim najprej osvetliti življenje in zgodovinski okvir, v katerem je deloval sv. Lovrenc.
Rojen okoli leta 230 (?) v Španiji (?). Umrl 7.10. 258 v Rimu, Italija. Je zavetnik Wupertala, Nurnberga, Mersenbrurga in Kulma; knjižničarjev, arhivarjev, kumarjev, pivovarjev, gostilničarjev, upravnikov, peric, slaščičarjev, steklarjev, toplilcev stekla, gasilcev, učencev in študentov; proti očesnim težavam, lumbagu, išiasu, vročici, kožnim boleznim, proti ognjeni nevarnosti; pred mukami v vicah, za dober pridelek grozdja, vinogradnikov, vernih duš v vicah, proti kugi.
Ogenj, ki je gorel v njem, mu je pomagal, da je vzdržal zunanji ogenj mučeništva. Besede, ki jih je izrekel papež Leon Veliki 200 let po Lovrenčevi smrti povedo, v čem je veličina tega mučenca: »Goreča ljubezen do Jezusa Kristusa vse do smrti.« Lovrenc je spadal in spada med najbolj slavljene svetnike na svetu. V Rimu je ta svetnik po čaščenju takoj za Petrom in Pavlom. O Lovrenčevem izvoru ne vemo nič. Eno od izročil pripoveduje, da je prišel iz Španije v Rim, kjer je postal arhidiakon papeža Siksta II. Papež je bil mlademu kristjanu očetovski prijatelj in predvsem vzornik. Nadaljnje izročilo je najbrž okrašeno z legendami, vendar je v njem tudi jedro resnice.
V prvih dneh avgusta leta 258 je dal cesar Valerijan, v katerega so kristjani po strašnih preganjanih pod Decijem najprej zaupali, ujeti papeža Siksta II in ga 6. avgusta obglaviti. Na poti k usmrtitvi ga je spremljal objokani Lovrenc. Ni hotel več živeti in zato je klical: » Kam hodiš, oče, brez sina?« Sikst je tolažil svojega diakona in mu prerokoval, da bo čez nekaj dni tudi sam pretrpel mučeništvo. Lovrencu je dal še nalogo, naj ves cerkveni zaklad prej razdeli ubogim. Po usmrtitvi Siksta II. je Valerijan cerkveno imetje zahteval zase. Lovrenc ga je zavrnil in prosil tri dni za premislek. V tem času je razdelil cerkveno imetje revežem, jih po treh dneh pripeljal pred Valerijana in rekel vladarju, da pred njim stojijo vsi cerkveni zakladi. Valerijan seveda ni poznal milosti. Diakona je dal ujeti in obsoditi na smrt. Njegovi rablji so ga tolkli s svinčenimi kavlji in ga nato položili med razbeljene plošče, vendar je kljub temu ohranil svojo stanovitnost. Ni se pritoževal, nasprotno, hvalil je Boga in molil. Končno ga je dal cesar pražiti na ražnju do smrti. Po legendi naj bi mučenec malo pred smrtjo dejal svojemu krvniku: »Ena stran je že pečena, obrnite me in jejte.«
Kot Lovrenčev smrtni dan velja 10. 8. 258. Lovrenčeve relikvije še danes počivajo skupaj z relikvijami sv. Štefana v antičnem sarkofagu v cerkvi San Lorenzo Fuori le Mura na Piazza di San Lorenzo, neposredno pred rimskim pokopališčem Campo Verano. Bazilika, ki jo je dal zgraditi Konstantin, še danes spada med sedem glavnih rimskih cerkva. V preteklih stoletjih je bila večkrat preurejena, nazadnje po drugi vojni, ko je bila precej porušena. Današnja zgradba je nekaj posebnega.
Za časa papeža Honorija III. so združili obe križajoči se cerkvi, od katerih zdaj ena tvori prezbiterij glavne cerkve. Ostanke najstarejše Lovrenčeve cerkve vidimo na koncu prve stranske ladje, kjer si lahko ogledamo znamenite stare freske in izkopanine.
Češčenje, običaji
Lovrenčev god v kmečkem koledarju velja za vremenotvorni dan in dan sprememb. Lovrenc je prvi »jesenski brat«, ki začne pobirati pridelke. Če repica lepo rodi, jo je treba, pravi pregovor, požeti na Lovrenčevo, torej 10. avgusta. Na deželi so na ta dan nekoč zvonili zvonovi.
Pregovori iz kmečkega življenja
Na Lovrenčevo navadno les preneha rasti.
Če ima Lovrenc grozd mehak, bo vina sodec kaj sladak.
Sv. Lovrenc in Jernej lep, še dolgo v jesen bo topel svet.
Zvezdne utrinke v avgustovskih nočeh imenujejo Lovrenčeve solze. Lovrenčev kruh so nekoč kmetje prinašali v cerkev, ga blagoslavljali in potem razdelili potrebnim. Koščke blagoslovljenega kruha so dajali tudi živini, da je bila tudi ona blagoslovljena. Lovrenčevo zelišče ali Lovrenčev lovor so uporabljali kot zdravilno zelišče proti različnim boleznim. Lovrenčevo oglje je varovalo pred požarom, Lovrenčev blagoslov pa je pomagal proti duševnim mukam.
Pomembna Lovrenčeva božja pot je Gav-Algesheim v škofiji Mainl. Sv. Lovrenc je vedno upodobljen kot mlad diakon z ražnjem. Pri sebi ima tudi mošnjiček ali kruh, ki ponazarjata razdelitev cerkvenega imetja revežem. Umetniki so večkrat naslikali njegovo mučeništvo, npr. Tizian (okoli leta 1558) v jezuitski cerkvi v Benetkah. Tudi po naših cerkvah pogosto srečujemo podobo tega svetnika. Znana je zlasti Layerjeva upodobitev sv. Lovrenca v Narodni galeriji v Ljubljani.
(Povzeto po knjigi Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu.)
Lokalno izročilo in običaji v Logatcu in okolici
»Čevčani so bili nekdaj znani kot precej zanikrni in leni ljudje, zato so prvič kosili šele na sv. Lovrenca.« (Vir: Marija Musec)
Penkanje (pritrkovanje) na Petkovcu: Podružnična cerkev na Petkovcu je posvečena sv. Hieronimu, vendar pa poteka žegnanje že od nekdaj na sv. Lovrenca dan. »Na Petkovcu se penka še posebno slovesno na 1. "petkovsko nedeljo", to je 4. velikonočna, in na žegnjanje, to je 10. avgusta. (Sv. Lovrenc).
Takrat se v zvoniku že zjutraj ob 4.00 zberejo penkarji, ki udarijo nežno melodijo in veselje jih je poslušati.« (Vir: Silva Brenčič).
Ni komentarjev:
Objavite komentar