Vreme naše vsakdanje; Mateja Hajdinjak

Vreme naše vsakdanje


V mojem otroštvu - v šestdesetih letih prejšnjega stoletja - so bile logaške zime še snežene. Obilica snega je razveseljevala otroke, našim staršem pa prinesla dodatno delo s kidanjem in nejevoljo zaradi dolgih večerov brez elektrike.
Spominjam se, da so v najbolj zasneženih dneh vsi možje z vasi izvedli akcijo kidanja snega po celotni Blekovi vasi do Tržaške ceste. Kasneje so sneg z glavne vaške poti odstranjevali oziroma orali s pomočjo plugov, ki so jih vlekli konji. Zaradi takega načina odstranjevanja snega, smo imeli vaščani dostop z vasi do Tržaške ceste in naprej v Logatec.
Če je obilica snega prinesla težave in nejevoljo odraslim, je prinesla otrokom toliko več veselja. Z vseh koncev vasi smo s sankami gazili na bližnji hrib in uživali zimske radosti. Smuči so v mojem otroštvu imeli le tu pa tam kakšni malo večji najstniki. Važno je bilo le, da je bilo snega dovolj za sankanje, kepanje, »mavžanje« drugih otrok in vsesplošno zabavo na snegu. S svojo neizmerno otroško energijo smo na določenih delih hriba sneg dobesedno postrgali do zemlje. Ne sprašujte, kakšni smo se otroci po teh intenzivnih zimskih dejavnostih vračali domov. Razigrano premočeni do kože. Seveda v teh letih še nismo poznali nepremočljivih bund in kombinezonov, rokavic in obutve. Dovolj so bili debel pleten pulover, kapa, šal, rokavice, nogavice domače izdelave in seveda gumijasti škornji. Ti so bili brutalno mrzli in preden si jih obul, si svoje noge moral pošteno zaščititi s karseda debelimi in toplimi nogavicami. Današnje mamice svojih otrok, oblečenih tako, kakor smo bili mi, sploh ne bi spustile v pravljično naročje zime.
Snega je bilo po naših dvoriščih toliko, da smo otroci vso svojo domišljijo in kreativnost izrazili v oblikovanju sneženih mož, snežnih predorov in hišk, ki naj bi bili vsaj malce podobni iglujem. Moje male roke niso mogle oblikovati kaj posebno velikega. Ko pa je lopato v roke vzel moj oče in se zakadil v sneg, sta na našem dvorišču zrasla šarmanten sneženi mož in snežna hišica, v kateri sem se lahko igrala.
Po takih intenzivnih snežnih dopoldanskih in popoldanskih uricah je sledil večer brez elektrike. Meni so bili ti večeri zelo všeč: če ni bilo elektrike, ni bilo gledanja televizije. Bil je čas za branje pravljic. V soju sveče sem se stiskala k mami, ki je brala meni najljubše pravljice Frana Milčinskega in Hansa C. Andersena.
Kasneje, v mojih osnovnošolskih letih, je kar nekaj zim izgubilo svoj čar mehkobnega snega, ki bi se lesketal v mrzlih sončnih dnevih. Jesen je enostavno prevzela pod svoje okrilje tudi november in oba zimska meseca do pomladi. Zime so bile suhe, brez kančka snega, temperature pa podobne jesenskim. To so bili krasni pogoji za nas šolarje, ki smo čas namenili zimskemu pohajkovanju po blekovskih gmajnah. Prešteli smo vso srnjad, ki nam je slučajno prišla na pot, drobili led po morebitnih lužah, brskali po mahovju in iskali prve telohe, samo drsati se ni bilo varno na Erikovem ribniku, ker led ni bil dovolj čvrst. Te zime so bile nekaj posebnega.
Prava belo lesketajoča zima, osončena s sibirskimi temperaturami do minus petindvajset stopinj, je naš Logatec obiskala v času mojih dijaških let - leta 1982. Na prostem te je mraz dobesedno grizel v lica in stegna. Te zimske počitnice so bile sončne, z obilo snega in »nesramno« nizkimi temperaturami. Najstniki smo jih izkoristili do konca: kljub mrazu, ki je vztrajal kar nekaj dni, smo se nepretrgoma smučali ali tekli na smučeh ter drsali na bližnji Lokvi. Iz te zime se mi je najbolj vtisnila v spomin vožnja iz Logatca v Postojno na najbolj mrzlo zimsko jutro. Namesto pravega ogrevanega avtobusa, s katerim smo se navadno vozili, smo se dijaki in preostali potniki peljali s starim mestnim avtobusom, polnim špranj, skozi katere je neusmiljeno prodiral mraz. Do cilja smo prispeli v obliki ledenih kock, zaviti v kape in šale, ki pa nam niso kaj prida pomagali ohranjati lastne toplote. Ampak preživeli smo.
Ko se danes spominjam teh s snegom obilnih logaških zim, imam občutek, da se je takrat čas upočasnil, če ne kar ustavil… Mraz in sneg sta nas nekako zbližala in nam dala vedeti, da je čas, da odložimo nepomembna dela in se posvetimo drug drugemu. Narava naj bi nam bila zgled - v tem sila neprijetnem zimskem času nekako otrpne in se potopi v potrebni počitek, da si nabere moči za nov prihajajoči letni čas – pomlad.




Vreme v pesmih

Zelo blizu mi je poezija, zato sem se odločila, da med pesmimi sokrajanov izbrskam tiste, ki omenjajo vreme. To kroji naše letne čase in s tem posledično tudi naša življenja.
V knjižni zbirki haikujev z naslovom »Pohajkujeva s podobami haikujev skozi najin čas…« avtorice Bojane Levinger in z ilustracijami Darje Rupnik najdemo haikuje, ki še kako odstirajo razpoloženje človeka v povezavi z vremenskim dogajanjem.
Kaj je haiku? Haiku je trivrstična pesniška oblika, katere domovina je Japonska. Obsega sedemnajst zlogov, prva in tretja vrstica jih imata pet, druga pa sedem. Haiku je tematsko zelo svoboden in skrajno zgoščen, saj prikazuje trenutke iz narave, ki se povezujejo z dogajanji v človekovi notranjosti. Pogosto vsebuje besede, ki se navezujejo na letni čas. V njem najlažje prepoznamo vremensko dogajanje, ki je podlaga za človekovo trenutno razpoloženje.

V prvem sklopu so haikuji, ki nas s svojo vsebino popeljejo v spomladanski čas. Daljšanje svetlega dela dneva in več sončne svetlobe prebudi v človeku hrepenenje po radoživosti in veselju.

Dan se daljša.
Vsaka sončna minuta
postaja slajša.

Sonce je ljubko
narisalo nasmeh.
Spet nekaj čakamo.

Enakonočju
junijskih dolgih noči
se poletje zasmeje.

V drugem sklopu so haikuji, ki predstavljajo burna vremenska poletna dogajanja, na primer vroč sončen dan, ki ga z vso silovitostjo razkosa poletna nevihta.


Pred soncem bežim.
V hladni senci se skrivam.
Se z vetrom hladim.

Oprano nebo
z divjo sivo nevihto
objame sonce.

Sivi oblaki
prehitevajo nebo.
Čakam nevihto.

Svinčenost neba
rjasto eksplodira
v kapljice dežja.

Tretji sklop haikujev naslika jesen z vsemi tipičnimi vremenskimi dogajanji za ta letni čas, ki zelo vplivajo na razpoloženje človeka, saj prinašajo otožnost in melanholičnost.

Zbudim se v jesen.
Megleno sonce vzide.
V noge zazebe.

Ko megla leže
na zemljo, jočem v temo
in kličem sonce.

Jaz čutim jesen.
Trohnenje listja boli.
Barve zatemni.

Četrti sklop haikujev ponazori zimski čas. Belina snega nekako blaži ostrino mraza in navidezno krajša neskončno temačnost zimskih dni.

Zavohala sem
ostre robove mraza
nove zime.

Drobna snežinka.
Se razmnožuje v sneg.
Sneg … v gmoto bele.

Bela obleka
upogne mlado brezo
v zakon narave.

Zima prižiga
iskrivo pomlad poletja
v zlato jesen.

Sledi haiku, ki v enem zamahu razkrije vremensko dogajanje celega leta.

Julijska zima.
Oktobrsko poletje.
Pomladi… sploh ni.

Zadnji haiku pomirjajoče pripoveduje, da nas vreme, ki zaznamuje letne čase, vedno znova preseneča.

Vsi letni časi.
Vsa barvitost vseletja.
Nas VSE očara.

Vir: pesniška zbirka »Pohajkujeva s podobami haikujev skozi najin čas…«, avtorica Bojana Levinger, ilustratorka Darja Rupnik. Knjiga je izdana v Logatcu 2011 (Ad Pirum).
Mateja Hajdinjak

Ni komentarjev: